Gremo na šagro!

Šagra je tipični istrski vaški praznik, z njo domačini praznujemo god zavetnika vasi. V preteklosti so ji ponekod dodali še praznovanje kakšnega drugega cerkvenega praznika, najpogosteje opasila, na katerem so se spominjali obletnice blagoslovitve cerkve. Ob opasilu je v cerkvi potekal cerkveni obred, sledilo je praznično kosilo, popoldne in zvečer pa je za vaščane sledila zabava s plesom na prostem (razen pozimi), domačimi godci, igrami in še kakšno drugačno vsebino. Skratka, za veselico ob praznovanju godu zavetnika vaške cerkve se je uveljavil izraz šagra.
»V želji po ustvarjanju pristnih istrskih doživetij so šagre pomemben kot del kulturne dediščine našega domačega okolja pomemben del istrskih zgodb, s katerimi Istro približujemo našim gostom,« je povedal ustvarjalec IstraTerrinih doživetij Gabrijel Križman. A če želite šagro doživeti, se ji boste morali časovno prilagoditi, saj je vezana na vnaprej določene datume in izključno konce tedna.
Da si boste lažje predstavljali: po pripovedovanjih so imeli Čežarji in Pobegi, na primer, štiri šagre: maja, julija, avgusta in oktobra. Majenco (šagra v maju) so praznovali prvo nedeljo v maju in se je navezovala na prve češnje. Lujenca (šagra v juliju) se je navezovala na prvo lujensko vino. Avgoštonca (šagra v avgustu) se je navezovala na zavetnika cerkve, v tem primeru na Marijo Vnebovzeto, ki goduje 15. avgusta. Šagra na prvo nedeljo v oktobru se je navezovala na bendimo – začetek trgatve, dogajala se je v Pobegih in je bila med večjimi. »Čeprav so imeli Čežarani tri šagre, je bila pobežanska veliko bolje poznana in obiskana. Tudi prireditveni prostor je bil večji. Na pobežansko šagro so hodili ljudje iz okoliških krajev, ki so bili oddaljeni tudi dve ali tri ure hoje: iz Trsta, Škednja in Doline. Na šagro so prihajali peš, v večjih skupinah. Pomembno pa je bilo tudi dogajanje pred samo šagro: urediti in okrasiti je bilo treba plesišče, poskrbeti za glasbo, vse je moralo potekati gladko,« še pripoveduje Gabrijel Križman.
In še ena zanimivost iz istrskega življenja, povezanega s šagrami: plesišče na prostem se je imenovalo jugna in je bilo ograjeno z vejami, nabranimi v gozdu. To ograjo so še dodatno okrasili z rožami, predvsem s sončnicami. Na sredo jugne so vedno postavili mlaj – visok lesen drog, ki so ga okrasili z zelenjem in nanj obesili zastavo. »To je le del dogajanja, ki je v preteklosti spremljal šagre. Imeli so tudi poseben protokol odpiranja šager, prihoda godcev, celo sam ples je potekal po posebnem protokolu. Čas šagre je bil tudi čas, ko so si dekleta kupila ali dala šivati novo obleko, med sabo so tekmovala, katera bo imela lepšo,« dodaja Križman. Po drugi svetovni vojni so šagre začele izgubljati svoj pomen, a društva jih zadnjih 15, 20 let znova obujajo.
Do konca septembra se bo v slovenski Istri zvrstilo precej šager. Se sprašujete, zakaj bi morali doživeti? Prepričani smo, da izbran nabor pristnih šager ponuja doživetje domačnosti tega istrskega običaja. Prav zato so šagre del IstraTerrinih po meri načrtovanih doživetij Istre; omogočajo občutenje povezovanja vasi in ljudi, tradicije s sodobnostjo in zgodovine s sedanjostjo ter dogajanje, ki te z malo domišljije z lahkoto popelje tudi v preteklost Istre.