Tartufi – dolgo prepovedan sadež slovenske Istre

Pred sto in več leti v Istri tartufov niso poznali. Vsaj istrskih ne, pa čeprav so se skrivali pod slojem tipične rdečkaste zemlje. Verjetno tudi zato, ker so francoski in italijanski bogati gurmani le redko, če sploh, zašli v istrsko zaledje med odmaknjene majhne kamnite hiše, zidove, vinograde in gmajno.

Prve tartufe so v Istri odkrili Italijani v dvajsetih letih 19. stoletja. Verjeli ali ne, pravijo, da je bil za najdbo prvih belih tartufov kriv vodovod. »To ni bilo tako daleč, da se starejši prebivalci istrskih vasi ne spomnili. Tu in tam še najdeš kakšno nono, ki ti z veseljem pove zgodbo iz otroštva, kako so med gradnjo vodovoda v istrskem zaledju italijanski inženirji našli prve tartufe. Drugi pravijo, da je tartufe Istrijanom pokazala bogata Italijanka. Kdor koli je že bil, ga je pokrajina verjetno spominjala na Toskano, kjer imajo mnogo daljšo tradicijo lova na tartufe, da je poskusil. Očitno uspešno,« z navdušenjem, široko odprtimi očmi in izrazito govorico telesa  zgodbo istrskih tartufov skupinici Švedov razlaga IstraTerrin pripovedovalec zgodb Gabrijel Križman. Precej pogosto sledi vprašanje, kaj so v Sloveniji počeli Italijani, nato pa začudenje nad razlago, da je bila Istra tisti čas italijanska. (nekaj več o naši lepi Istri na prepihu narodov lahko najdeš tukaj.)

Če iz pripovedovanja starejših Istrijanov sklepamo, da je bil vodovod istrskim tartufom boter, bi lahko rekli da je za njihovo popularizacijo poskrbela ne promocija, ampak prepoved nabiranja. Bili so prepovedan, a izjemno zaželen sadež narave. Čeprav se jih ni smelo nabirati, so jih v slovenski Istri vsako leto nabrali med 150 in 200 kilogrami. Kljub temu, da prepoved ni imela učinka, so tartufarji šele leta 2011 dosegli, da je njihovo iskanje in nabiranje postalo dovoljeno in so slovenske (istrske) oštarije lahko ponudile tartufe z domačega dvorišča.

Tartufom na istrskih gozdnih obronkih bližina bukev, hrastov, topolov in črnih trnov dobro dene. Vse od marca z našo tartufarko Saro Kocjančič in nje psičko Lizo skupine radovednih in doživetij željne obiskovalce redno spremljano na lov na tartufe; trenutno iščemo črne, v pozni jeseni pa se začne tudi sezona tistih najbolj cenjenih, belih tartufov – belega zlata.  Čeprav so tartufi običajno veliki kot jajce, jih ne boste mogli odkriti sami … Pod plastjo gozdne prsti se skrivajo brez nadzemnega dela rastline.

Lov na tartufe prav zato ni le sprehod po bližnjem gozdu. Je doživetje, ki ga brez pasje pomočnice Lize in poznavanja gozdov naše tartufarke ne bi mogli doživeti. Hkrati je preplet zgodb, zgodovine, pripovedovanj in spominov, šaljivih anekdot in nestrpnega pričakovanja trenutka, ko prvo vilico pravkar pripravljenih domačih istrskih fužev s sveže nabranimi tartufi odneseš v usta.